Frančiškanke Brezmadežnega spočetja

Frančiškanke Brezmadežnega spočetja (FBS) je leta 1843 kot »šolske sestre« v avstrijskem Gradcu ustanovila Frančiška Antonija Lampel z namenom, da sestre skrbijo za vzgojo in izobraževanje mladine, predvsem deklet iz revnejših družin. Za vez redovne skupnosti je izbrala tako imenovano Vodilo tretjega reda svetega Frančiška in v ustanovno pismo zapisala, da je »sestram našega reda nujno potrebna stalna notranja povezanost z Bogom, ki se tudi pri negi otrok in hišnih opravilih ne prekine« in da »sestre ne skrbijo le za šolo, temveč tudi za dosti težavnejšo in pomembnejšo vzgojo otrok.« Še eno vodilo s. Antonije je zaznamovalo našo ustanovo in mu sestre sledimo do današnjih dni: »Združene moči zmorejo veliko, posebno, če so zedinjene v Bogu, kateremu brezpogojno služijo v blagor človeštva.«

 

Prihod v Maribor, Slovensko Bistrico, na Golnik

Nova ženska ustanova je v Avstriji hitro rasla, prve štiri sestre so na povabilo škofa Antona Martina Slomška prišle v Maribor leta 1864. Na Štajerskem in v Prekmurju so ustanavljale sirotišnice, šole in zavode za revna dekleta. Pet let pozneje je del slovenskih sester s predstojnico s. Margareto Puhar ustanovil svojo kongregacijo – to so današnje šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, del sester pa je ostal povezan z Gradcem. Še naprej so v okolici Maribora in v Prekmurju opravljale poslanstvo vzgoje, delale so tudi v zdravstvu in povsod, kjer se je pokazala potreba. Leta 1923 so sestre FBS prišle tudi v Slovensko Bistrico, dobile so prostore v minoritskem samostanu in ustanovile jugoslovansko provinco. Število sester je raslo, potrebe so bile velike. V Slovenski Bistrici so med obema vojnama imele na primer sirotišnico za 70 otrok. Kmalu so ustanovile skupnost na Golniku, mimo njihovega izjemnega prispevka sanatoriju za pljučne bolnike ne more noben resni zapis o tej zdravstveni ustanovi. Leta 1948 so bile iz Golnika, iz Slovenske Bistrice in drugih skupnosti pregnane, delo v javnih ustanovah jim je bilo prepovedano.

»Živeti med ljudmi v nenehni povezanosti z Bogom. Pripravljene na vsako nalogo, kjer nas Cerkev potrebuje.« To je naše vodilo, vodilo sester Frančiškank Brezmadežnega spočetja (FBS), med ljudmi bolj poznane kot »bistriške šolske sestre«. Na Slovenskem sestre delujemo že dobrih 150 let, v najbolj »cvetočem« obdobju med obema vojnama jih je bilo pri nas dvesto in več. V večjih ali manjših skupnostih smo živele v številnih krajih. Po drugi svetovni vojni so doživele usodo drugih ženskih redovnih skupnosti: iz bolnišnic, šol in zavodov so jih pregnali, premoženje so jim zaplenili. Nekaj sester je odšlo v tujino, večina pa jih je poiskalo manjša stanovanja, »slekle« so redovno obleklo in se zaposlile.

 

Človek odpove, Bog nikoli

Kot druge redovnice, ki so dobile zaposlitev v šolstvu, zdravstvu, raznih tovarnah in administraciji, v službo ni smela v redovni obleki. Sestre so najemala stanovanja po dve ali tri, prihranke od zaslužka pa dajale v skupno blagajno. S težko prigaranim denarjem, pomagale pa so jim tudi sosestre, ki so odšle v Švico, Avstralijo in druge države in tam delale v domovih za ostarele in drugih zavodih. Najprej so kupile hišo v Ljubljani, nato so odkupile hišo poleg brezjanske bazilike, v kateri sprejemajo romarje in imajo dom duhovnih vaj, leta 1970 pa so zgradile hišo v Slovenski Bistrici, kjer je sedež vikariata.

Povojna represija pa je pustila posledice tudi v novih poklicih: leta 1985 je bilo sester še sto, danes nas je v Sloveniji le 20. Živimo v štirih skupnostih: v Slovenski Bistrici, na Brezjah, v Veržeju- Beltincih in v Ljubljani.

 

Pričevanje in zgled sestrinske ljubezni

Čeprav že desetletje in več nimamo novih poklicev – od 20 sester ima najstarejša 99 let, najmlajša pa 50 – sestre nismo črnoglede. Naš red je bil res prvotno ustanovljen, da sestre pomagamo pri vzgoji in šolanju revnih deklet, vendar že kmalu se je pokazalo, da moramo odkrivati znamenje časa in biti pripravljene za vsako nalogo, kjer nas Cerkev potrebuje in kolikor je to v naših močeh. Okrog nas je veliko ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Odpreti je potrebno oči in srce. Ob upadanju telesnih moči in vedno manjšega števila sester, zapiranja skupnosti se naš apostolat spreminja. Sestre iz vseh štirih skupnostih še pomagamo v župnijski pastorali: učimo verouk, zbiramo Frančiškove otroke, pripravljamo trikraljevske akcije, vodimo pevske zbore, pomagamo pri bogoslužju kot bralke, zakristanke, peremo cerkvene prte. Predvsem pa želimo živeti in pričevati o sestrinski ljubezni. Kar nekaj sester je nepokretnih ali telesno tako šibkih, da potrebujejo pomoč, njim namenjamo veliko skrbi, časa in pozornosti.