Sestre Svetega Križa

SAMOSTAN SESTER SV. KRIŽA NA MALI LOKI

Valvasor piše, da izvira nemško ime Hoff Lokh iz slovenskega imena Na loke – “na travnikih”. Graščina ali dvorec na Mali Loki se omenja že leta 1332. Lastniki so se v dolgi zgodovini menjavali, iz majhne hiše je nastal gradič. Od leta 1848 je bil gospodar na Mali Loki Franc Rudež, nato pa njegovi sinovi.

1918. leta so graščino kupile sestre sv. Križa, ki so prišle sem iz Gradca. Škof Jeglič je nameraval tu ustanoviti samostojno slovensko provinco za te redovnice, ker je bila med njimi tudi njegova nečakinja. Samostan je bil leta 1924 priključen hrvaški provinci v Đakovu. Po prezidavi leta 1932 je graščina izgubila prvotno zasnovo in dobila sedanjo samostansko obliko. Takrat je bila zgrajena tudi samostanska kapela, ki je posvečena Brezmadežni. Blagoslovil jo je škof Gregorij Rožman.

Leta 1931 so se v samostanu začele duhovne vaje za dekleta in žene. Mnogo deklet je posebno v zimskih mesecih tu preživelo nekaj dni v tišini in zbranosti.

Ob začetku 2. svetovne vojne so samostan zasedli Nemci, v kapeli so uredili kinodvorano, v hiši pa odprli gospodinjsko šolo, ki so jo vodile nemške učiteljice. Nekaj sester je vztrajalo na Mali Loki, druge so se morale odseliti. Novembra 1943 so partizani pregnali Nemce iz samostana, poslopje pa požgali. Sestre so med vojno izgubile precej premoženja, živele so v skrajni revščini. Po osvoboditvi so sestre obnovile požgani del samostana in kapelo.

Leta 1970 so se slovenske sestre sv. Križa ločile od hrvaške province, ustanovljen je bil Slovenski vikariat s sedežem na Mali Loki. Novi prizidek je bil dozidan leta 1974.

DRUŽBA SESTER SV. KRIŽA

Družba sester Sv. križa je bila ustanovljena leta 1856 v Ingenbohlu v Švici. Ustanovila sta jo p. Teodozij Florentini, OFM Cap in mati M. Terezija Scherer. Hotela sta reševati socialne stiske ljudi tedanjega časa, v izobraževanju revnih in skrbi zanje sta videla glavno nalogo. Sestre so začele delovati v šolah in sirotišnicah, v bolnišnicah in domovih za starejše, posvečale so se ljudem na robu družbe, brezposelnim in ljudem s posebnimi potrebami.

Leta 1868 so prišle sestre v Đakovo na Hrvaškem in tam ustanovile provinco. V Slovenijo pa so prve sestre prišle iz Gradca leta 1894, in sicer v Beltince v Prekmurju. V Ljubljano v Jozefišče so prišle leta 1896 in od tam na Malo Loko 1918.

“Vse, kar terja čas, je Božje volja” – te besede p. Teodozija so bile vodilo tudi slovenskim sestram . Kristusov obraz so prepoznavale v revnih in zapuščenih otrocih, v bolnikih, delavcih, stregle so mu s poučevanjem deklet v gospodinjski šoli, pomagale po župnijah in vodile nekaj vrtcev, izdelovale mašne plašče in oltarnike.

Danes se v samostanu zbirajo razne skupine na delovnih srečanjih, duhovnih obnovah in duhovnih vajah. Število sester se je zelo zmanjšalo, tudi dejavnosti so se skrčile. Cerkev na Slovenskem sestre podpirajo z molitvijo in žrtvami, pa tudi z delom v pastorali.